Pravi namen | Ostanite v Ljubezni

Jutranja odločitev za sodelovanje z Bogom

Ko zjutraj odprem oči, ali malo kasneje, ter zmolim svojo priljubljeno jutranjo molitev, se zavežem oz. sprejmem odločitev, da želim v tem dnevu, ki mi je podarjen, svoje življenje usmerjati v sodelovanju z Bogom. Preprosto, izberem pravi namen za svoje življenje.

Več o pravem namenu:

PRAVI NAMEN

Namen ima v ignacijanski duhovnosti osrednje mesto. Sv. Ignacij je vedno skrbel za pravi namen. Ta je nujen pogoj, če hočemo na pravi način iskati in najti Božjo voljo. Pravi ali čisti namen je najbolj nujen in ga je hkrati tudi najtežje doseči. V knjižici Duhovnih vaj (Dv) se ta beseda velikokrat pojavi (Dv 40, 41, 46, 135, 169, 325, 326, 331, 332, 334). Zdi se, kot da je Ignacija strah, da bi tisti, ki opravlja Duhovne vaje pri svojem razločevanju pozabil na pravi namen in mu zato razločevanje ne bi uspelo.

Ko opisuje, kaj so duhovne vaje, pravi: „da se reši vseh neurejenih nagnjenj in šele potem išče in najde Božjo voljo in uredi (disposicion) svoje življenje“ (Dv 1). V peti opombi omenja čist namen, s katerim naj bi človek začel pot Dv „z velikodušnostjo in radodarnostjo do svojega Stvarnika in Gospoda; ponudi naj mu svoje hotenje in svobodo, tako da bo Božje veličastvo lahko razpolagalo z njim in vsem, kar ima, po svoji najsvetejši volji“ (Dv 5). Če si človek kaj želi imeti ali doseči, naj bi si to želel ali imel le zaradi službe, slave in časti njegovega božjega veličastva“ (Dv 16). Isto poudarja tudi NT Dv 23, ko pove, zakaj je človek ustvarjen, in kako naj bi prav uporabljal vse ustvarjene stvari. Ignacijansko indiferenco (notranjo svobodo) bi lahko opisali z drugimi besedami kot čisti in pravi namen. To pomeni, da ostajamo pred vsemi stvarmi svobodni, da se lahko pokaže Božja volja. Pravi namen je temeljna drža notranje svobode.

Prav to svobodo poudari v prvi točki, s katero se začnejo Dv: Da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje, ne da bi se odločal po kakršnemkoli neurejenem nagnjenju (Dv 21).

V srcu tistega, ki opravlja Dv, Ignacij skozi celoten proces Dv nenehno oblikuje, zakoreninja in izpopolnjuje pravkar omenjeni pravi namen ali cilj. Človeka povabi, da pred vsako molitvijo opravi pripravljalno molitev, ki izraža pravi namen: „Prosim Boga, našega Gospoda, za milost, da bi bili vsi moji nameni, dejavnosti in opravila usmerjeni samo v službo in slavo božjega veličastva“ (Dv 46).

P. Orlandis pravi: „Izbira ali odločitev je dejanje volje, ki se odloča o sredstvih. Predpostavlja pa dejanje volje, ki se najprej odloči za cilj: to je namen.

Pod besedo namen Ignacij razume ljubezen in učinkovito željo po cilju, po takšnem cilju, ki premakne in usmeri človekovo voljo v iskanje primernih sredstev za dosego tega cilja (Orlandis 1935, 102-103).

Namen lahko na izbiro sredstev vpliva na dva načina:

a) večja stopnja dobrote, plemenitosti in višji cilj, ki ga poskušamo doseči; s tem pa tudi plemenitejši namen. Tudi sredstva, ki jih človek izbere za dosega tega namena, so boljša, plemenitejša in bolj vzvišena.

b) kolikor bolj je namen po cilju energičen in absoluten, toliko bolj bo razum človeka gnal, da najde sredstva, ki bolj vodijo k cilju. Tudi volja bo čutila večjo moč, da jih sprejme in uporabi.

Pravi ali čisti namen ali srčna preprostost v pozitivnem smislu pomeni integracijo čustev in afektivnosti. Človekova ljubezen in želje se počasi poenotijo. Potrebno je hrepeneti le po enem cilju, vse ostalo je temu cilju podrejeno: večja slava Božja (Dv 76, 155). Vir in razlog tega hrepenenja je Božja ljubezen (Dv 184). Do te mere, da ne more nobene stvari na svetu ljubiti zaradi nje same, marveč le v Stvarniku vseh stvari“ (Dv 316).

V negativnem smislu čist namen pomeni osvoboditev od vseh neurejenih navezanosti, ki niso usmerjene k cilju večje slave Božje (Dv 1, 16, 157, 172, 179, 150, 153-155). P. Calveras pravi: „Urediti človekovo življenje v vsem, kar počne znotraj in navzven, ko je sam in ko je v odnosu z drugimi. Urediti ga v vsem, kar je neposredno ali posredno odvisno od njegove volje“ (Calveras 1951, 108). Ignacij ve, da neurejene navezanosti ali nagnjenja motijo iskanje Božje volje. Zato jih je potrebno najprej odstraniti. Šele potem lahko človek išče in najde Božjo voljo glede tega, kaj naj bi s svojim življenjem počel in sprejel odrešenje (prim. Dv 1). Neurejena navezanost človeku preprečuje čist in pravi namen prav v trenutku, ko bi se moral odločiti, kajti njegov pogled ni čist in urejen v iskanje Božje slave (Dv 169). Če navezanost nasprotuje pravi izbiri, lahko s prevaro potvori razloge za ali proti ter s tem onemogoči prepoznati, kaj je bolj všeč Bogu (Dv 179-182). Hkrati človekovo voljo lahko oropa pripravljenosti in skrbnosti, da bi točno izpolnil in uresničil spoznano Božjo voljo (Dv 91).

1. Pomembnejši konteksti.

Znotraj duhovnih vaj je najbolj jasno prikazano, kako je potrebno ravnati s čistim namenom v naslednjih odlomkih: v uvodu v premišljevanje o stanovih (Dv 135), v uvodu v izbiro (Dv 169) in v dveh načinih izbire v tretjem času (Dv 178-188). Pobližje si oglejmo, kako Ignacij v teh točkah obravnava namen.

Dv 315: vajenca v trenutku razločevanja svoje poklicanosti prosi, da svojo svobodo popolnoma odpre Bogu. Prosi ga, naj popravi svoj namen in ne išče drugega kakor popolnost v katerem koli življenjskem stanu, za katerega ga želi Bog poklicati in izbrati. Pri vsem tem gre za iskanje čistega namena.

Dv 169: Točka v celoti govori o vajenčevem namenu: „Pri vsaki dobri izbiri, kolikor je odvisno od nas, mora biti oko našega namena čisto, zazrto edino v to, za kar sem ustvarjen, namreč v slavo Boga, našega Gospoda, in v zveličanje svoje duše. Zato mora biti vse, karkoli izberem, naravnano na to, da mi pomaga k cilju, zaradi katerega sem ustvarjen: da ne podrejam niti ne prilagajam cilja sredstvu, marveč sredstvo cilju.“

Kaj pomeni, da ima človek čist namen (preprost namen)? Čist ali preprost namen je tisti, ki izbere edini cilj. Vse druge nasprotujoče ali drugačne cilje izključi. Izključi tudi vse vzporedne cilje.

Kaj pomeni urejen ali pravi namen?

„Najprej moram torej imeti pred očmi, da želim služiti Bogu, kar je cilj; in potem, da vzamem nadarbino ali se poročim, če je to zame bolje, kar je sredstvo do cilja. Nobena stvar me torej ne sme nagibati, da izberem ta ali ona sredstva ali se jih odrečem, razen edino služba in slava Boga, našega Gospoda, in večno zveličanje moje duše.“ (Dv 169)

Namen išče to, za kar je človek ustvarjen. Pri izbiri sredstev me mora nagibati le večja služba in slava Bogu. Namen najprej gleda cilj in potem izbere sredstva, da ga doseže.

Za trenutek, ko se mora človek odločiti, Ignacij najprej zahteva, da je človek v notranji drži indiferentnosti – nenavezanosti, notranji svobodi: „tako da nisem bolj voljan in željan predloženo stvar sprejeti kot pa se ji odpovedati, niti bolj se ji odpovedati kot pa jo sprejeti, ampak da sem v ravnotežju tehtnice, da bom lahko sledil temu, za kar bom čutil, da je bolj v slavo in čast Boga, našega Gospoda, in v zveličanje moje duše.“ (Dv 179)

Prvi način izbire v tretjem času. V tej vaji Ignacij obdeluje človekov namen, da bi mu s tem zagotovil dobro odločitev. Preden se odloči, o čemer se hoče odločiti, mora spet preveriti svoj osebni namen: „Potrebno je, da imam pred očmi namen, za katerega sem ustvarjen, in ta je, da slavim Boga, našega Gospoda, in rešim svojo dušo in pri tem naj bi bil uravnovešen, brez kakega neurejenega nagnjenja“ (Dv 179). Le tisti, ki resnično spolnjuje te pogoje, bo lahko v polnosti videl svoje osebne razloge za določeno odločitev. Doživel bo konflikt med temi razlogi. Pri odločitvi mu bo pomagal razumski in ne čutni vzgib (Calveras 1943, 267).

Tudi v tretji točki, ki je prošnja, da bi se lahko izročil v Božje roke, je vajenec spet povabljen, da popravi svoj namen: „Prosim Boga, našega Gospoda, naj on nagne mojo voljo in položi v mojo dušo to, kar moram storiti v tej stvari in kar je v njegovo čast in slavo, ter da dobro in pošteno s svojim razumom premislim in izberem po njegovi sveti in blagohotni volji“ (Dv 180). Šele ko je to opravil, gre lahko v odločanje. To nam pokaže, kako pomemben je za Ignacija čist ali pravi namen.

V drugem načinu izbire v tretjem času gre za isto dinamiko. Prvo pravilo pravi: „Ljubezen, ki me nagiba in mi omogoči, da izberem določeno stvar, mora prihajati od zgoraj, iz božje ljubezni, tako da kdor izbira, čuti najprej v sebi, da je ljubezen usmerjena le v Stvarnika in Gospoda, pa naj mu bo izbrana stvar bolj všeč ali manj.“ (Dv 184)

V Dv nas Ignacij povabi, naj premišljujemo, kakšen je Kristusov namen (Dv 135) in kakšen je hudičev, ki je temu nasproten. Hudičev namen je opisan predvsem v meditaciji o dveh zastavah (Dv 142) in v pravilih za razločevanje (Dv 325-326, 331-334).

Namen v KONSTITUCIJAH

Tisto, kar jezuitom pomaga, da napredujejo v Duhu, je zapisano v točki 288: „Vsi naj se potrudijo, da bodo imeli pravi namen, ne le glede svojega življenjskega stanu, ampak tudi pri vsaki posamezni stvari. Pri tem naj se vedno zavzemajo za to, da bodo iskreno služili, in da bodo všeč Božji Dobroti bolj zaradi nje same, zaradi ljubezni in tako izrednih darov, s katerimi nas je prehitela, kakor pa iz strahu pred kaznijo ali zaradi pričakovane nagrade, čeprav naj si tudi s tem pomagajo. Pogosto jih spodbujajmo, naj v vsem iščejo Boga, našega Gospoda, tako da se, kolikor je mogoče, osvobodijo navezanosti na katero koli stvar, da vso to ljubezen prenesejo na njihovega Stvarnika, ki naj ga v vseh stvareh ljubijo, vse pa v njem po njegovi najsvetejši in Božji volji.“ Namen mora biti pravi ali čist v vsem: pri študiju (K 360-361), pri poučevanju (K 486) in vseh službah (K 618).

V desetem delu konstitucij, ko govori o sredstvih za ohranjanje in rast Družbe, našteje pravi namen skupaj z domačnostjo z Bogom in iskreno gorečnostjo za duše (K 813).

Namen v Pismih.

V številnih pismih Ignacij vztraja na tem, kako pomemben je pravi namen. Pravi namen omogoča, da najbolj preprosta opravila postanejo pomoč bližnjemu: „Glede namena bi si želel, da bi imeli vsi res pravega in bi iskali Božjo slavo v svoji duši, telesu in vseh opravilih; da bi si zelo prizadevali za pomoč dušam, eden s tem sredstvom, drugi z drugim, kdo sam, kdo pa s pomočjo drugim, pri tem pa vedno iskali večje univerzalno in ne le delno dobro za vse.“ (Epp III, 503)

„Vsi naj spravijo v red svoj namen, da ne bodo iskali lastnih interesov, ampak interese Jezusa Kristusa. Prizadevajo naj si za velike cilje in želje, da bi bili resnični in zvesti Božji služabniki, da bi lahko dobro opravljali vse, kar jim bo naloženo, z resničnim samozatajevanjem lastne volje in sodbe.“ (Epp III, 542)

Pravi namen omogoča, da najbolj preproste stvari postanejo možnost za pomoč bližnjemu: „Čeprav se na nek način zdi, da skrb za časne dobrine raztresa, ne dvomim, da jo bo vaš sveti namen in smer v vsem, s čimer se v božjo slavo ukvarjate, naredil za duhovno in Božji neskončni dobroti zelo prijetno.“ (Epp IV, 127)

Zaključek.

Čist namen je pomemben zaradi tega, na kar kaže: upoštevanje Boga kot temelja vseh drugih odnosov. V moči pravega namena človek vedno znova potrjuje, da hoče v vseh svojih delih, namenih in dejavnostih imeti za edini cilj Boga. V našem življenju Bog namreč ne more biti nikdar sredstvo. Čist namen omogoča, da vernik vedno znova priznava, da njegova poklicanost prihaja od Drugega, h kateremu bo vedno urejal in usmerjal svoje življenje.