»Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.«
Oznanilo je za vse, za vsa mesta in vasi, vendar se širi preko »hiše« nekoga, ki se odpre, da ga sprejme. Vedno je najprej osebno, potem šele družbeno. Če sem kot apostol majhen, ne ošaben in vase zagledan, potem me drugi lahko sprejme in sem mu brat, on pa ob tem postaja sin. Ni se mu treba braniti pred menoj in me lahko sprejme. Jezus, Sin, je namreč postal majhen, da nam je bil vsem brat in lahko vsi ob njem postanemo sinovi in hčere. V tem je Božje Očetovo kraljestvo. Moč poslanstva je v uboštvu in šibkosti. Le tako lahko pozdravimo s šalom, mir. Mir pride le k tistemu, ki sprejme malega brata. Če ga sprejmem postanem sin Boga, če ga ne sprejmem, pa ne postanem sin. Če ga ne sprejmem ostanem izven Božje obljube, izven obljubljene dežele, ostanem neveren. Židje so si otresli prah, ko so prešli iz dežele nevernih nazaj v Izrael, deželo vernih. Sodoma in Gomora sta se pogreznili, ker nista sprejeli bratov, ker sta zavrnili Očetov dar. Ostali sta brez življenja, brez Božjega Duha sinovstva in hčerinstva, bratstva in sestrstva.