»Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!«
Odpuščanje je večji čudež kot obuditi mrtvega. Odpustiti pomeni roditi se v življenje samega Boga, ki je brezpogojno prejeta in podeljena ljubezen. Odpuščanje je izkušnja ljubezni, ki je večja od vsakega zla. V njem nam Bog pokaže kdo je: brezpogojna in brezmejna ljubezen, mi pa vedno in za vedno ljubljeni, živi, podarjeni in objeti v življenje. Bistvo vstajenja je odpuščanje: lahko živimo kot svobodni od greha.
Vera nam omogoča ta čudež sprejeti in živeti iz njega. Daje nam pogum za nemogoče: postavi nas v občestvo z njim, kateremu ni nič nemogoče (Lk 1,37). Bog Oče je do nas mati in oče hkrati. Zaradi tega nam odpušča smrt in podarja življenje. Odpušča tako, da pošlje proč od mene moje neuspehe, ki se jih vedno spominjam, tisto hudo, ki se me oprijema in me razjeda kakor tumor. Vse negativno, kar sem storil in kar nosim v sebi kakor temno gmoto, je vrženo daleč proč od mene. Nam samim iz sebe je zares odpustiti nemogoče. Odpuščanje je Božje delo. Naše pa je, da ga sprejmemo. Ker nam je odpuščeno lahko odpuščamo. Če ne odpuščam, še nisem sprejel odpuščanja in ne poznam Očeta, Sina in Duha. Božje odpuščanje znova vzpostavi moj/tvoj prekinjen sinovski/hčerinski odnos z Bogom (v čemer je bistvo greha). Če ga sprejmem, spoznam Boga kot Očeta in samega sebe kot njegovega sina/hči. Nisem ljubljen, ker sem priden, ampak ker me On ljubi, pa tebe tudi. Če mislim, da moram ljubezen zaslužiti, se ukvarjam s prostitucijo. Nič nas ne more ločiti od Očetove ljubezni v Kristusu do nas (Rim 8, 39). Resnično vse, tudi hudo, pripomore k dobremu (Rim 8,28), če smo sprejeli njegovo ljubezen.