»Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo« (Lk 6,45a)
Dobrota in hudobija izvirata iz »srca«. Če je bilo srce »obrezano«, bo dajalo sadove usmiljenja in bo znalo obrniti zlo v dobro. Napolnjeno je bilo namreč z Božjo ljubeznijo v Kristusu in živi od tega zaklada, ki je »dobri zaklad srca«. V nasprotnem primeru, kar je vedno izhodišče, moje srce rodi trnje in robidovje, ki ga slaba dejanja samo še množijo. Jezus me vabi, da v zameno za kamnito srce sprejmem meseno srce (Ezk 36,26), v katero je zapisana njegova postava usmiljenja (Jer 31,33 sl.).