»Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«
Ključ, ki odpira Božje kraljestvo je Petrova vera. Peter je počasi dozoreval do vere v kateri je kasneje lahko potrjeval brate. Zavezati in razvezati pomeni prepovedati in dovoliti, verodostojno razlagajoč Besedo. Poleg tega pomeni sprejeti in izključiti iz skupnosti. Na osnovi daru vere je Petru dana funkcija/naloga povedati, kaj je v skladu ali v neskladju z njo, in posledično izreči, kdo pripada Kristusu (Kraljestvu) in kdo ne.
»Petrovo prvenstvo« je bilo skozi zgodovino različno izvajano in razumljeno, slabo razumljeno in nerazumljeno, s krivdo ali brez nje. Avtoriteta v Cerkvi ni politično posvetna, ampak je sama avtoriteta Gospoda. On je prišel, da bi služil in dal svoje življenje. Gre za služenje v veri in ljubezni, vir povezanosti in življenja. S tem imamo vedno težave vsi kristjani, še posebej pa mi kleriki, ki v to resnico dozorevamo še bolj počasi, kakor pa je vanjo dozoreval sv. Peter.
Ne smemo pozabiti, da se vsaka avtoriteta lahko izrodi iz služenja, ki daje rasti, v oblast, ki uničuje resnico in svobodo, ljubezen in povezanost. Tudi teh primerov imamo dovolj na vseh ravneh: cerkve, družine in družbe.
Težava, ki jo imamo vsi pri sprejemanju avtoritete, je ista, kot jo imamo vsi pri sprejemanju drugačnosti, od Božje do starševske in vsakega drugega (ki je ljubljen od Očeta). Drugačnost je mogoče živeti z ljubeznijo; tedaj je vir povezanosti in življenja. Možno pa jo je živeti konfliktno; v takšnem primeru je vir ločenosti in smrti. V življenju gremo skozi oboje, da bi končno dozoreli v Božji ljubezni in povezanosti, ki je lepota vseh v Vsem.