»Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«
S temi besedami Vstali Jezus odpira mojo prihodnost, da ga tudi jaz lahko doživim sredi življenja. On se ne loči od nikogar od nas. Navzoč je v nas v spominu na njegovo trpljenje, vir miru in veselja, poslanstvo in duh odpuščanja. On nas kakor Tomaža vključuje v izkušnjo vere učencev, da lahko svojim sodobnikom z življenjem iz Božje ljubezni pričujemo o Njem. Tomaž je torej moj in tvoj dvojček. On je kot Marija Magdalena in drugi videl Gospoda. A očitno ni dovolj, da ga vidimo. Marija Magdalena ga mi prepoznala. Janez pa ga ni videl, ampak je veroval, ker je videl znamenja. Kakor Tomaž, smo tudi mi poklicani, da verujemo po pričevanju drugih. »Blagor tistim, ki ne vidijo in verujejo.« Naša vera ni slepa. Naša brezpogojna vera, odpira oči srca, da vidi resničnost, ki je strah ne more videti. Jezus nas blagruje, ker ga ljubimo, čeprav ga nismo telesno videli (prim. 1 Pt 1,8). Jezus nas blagruje, če bomo s poslušanjem njegove Besede živeli novo življenje v Očetovi ljubezni in hodili kot sinovi in hčere, bratje in sestre (1 Jn 2,6). Mi, kot najljubši učenec, verujemo v Vstalega. Vidimo ga v znamenjih, ki jih je njegovo vstajenje pustilo v skupnosti, ki pričuje o njem z življenjem in oznanjevanjem: ona je grob, prazen smrti in poln življenja. Vidimo ga in se ga dotikamo duhovno po Besedi, ki nam omogoča vstopiti v njegove rane in nas vabi na njegovo gostijo (prim. 21,12 sl.), da bi se hranili z njim in živeli iz njega (prim. 6,54). On je evharistija. Če ne zajemam iz nje, bom kmalu umrl kot kristjan.