Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,18-21)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. Ko bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil. Ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz od sveta odbral, zato vas svet sovraži. Spominjajte se pa besede, ki sem vam jo rekel:
»Služabnik ni večji ko njegov gospod.« Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo spolnjevali, bodo spolnjevali tudi vašo. Toda vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal.
Zanimivo in poučno je gledati, kako je Sveti Duh vodil apostole pri njihovem poslanstvu. O tem nam govori prvo berilo. Pavel in Timotej prečkata Frigijo, ker jima je Sveti Duh prepovedal oznanjati Besedo v Aziji. Potem sta se obrnila v Bitinijo, a jima Jezusov Duh ni dovolil. Zdi se, da Sveti Duh dvakrat ovira njun apostolat.
Le v Troadi bosta razumela, da ima Bog veliko širši načrt: preko Makedonije ju poslati v Evropo. Verjetno sta bila zmedena, a ostala sta odprta in učljiva za Božje navdihe.
Za nas je ta primer lahko zelo koristen. Ostajati odprti in učljivi Svetemu Duhu je lahko v nasprotju z našimi dobrimi načrti. Če je tisto, kar hočemo storiti, preveč človeško, še razumemo, če pa je dobro, pa težko razumemo, da bi Bog to oviral. Težko dojamemo, kajti pri iskrenem iskanju Božje volje je vedno potrebna velika nenavezanost. Največkrat se, tudi pri zelo dobrih načrtih, vsiljuje naša volja namesto Božje. Tedaj smo povabljeni v molitev za razsvetljenje, da spregledamo svoje ambicije, sebičnost in oholost. Ovire, ki jih Gospod postavi našemu delu, tedaj postanejo priložnost za velikodušnost, za nenavezanost in za veselje, da učljivo in krotko služimo Bogu.
Jezus v evangeliju znova pove: »Služabnik ni nad učiteljem.« Danes je sobota in to besedo lahko povežemo z Marijo, ki si ni nikdar domišljala, da je več od svojega Sina. V Betlehemu ni iskala okoliščin, ki bi ji olajšale porod, ampak je sledila Božjemu načrtu, ki je najpomembnejši zgodovinski dogodek postavil v skrajno uboštvo in ponižnost. Vse življenje je bila ponižna, skrita in tiha. Vse do Kalvarije, ko je z ogromno bolečino prisostvovala Jezusovemu trpljenju in smrti. Skozi vso to bolečino je postala Mati Cerkve.
Ne iščimo velikih stvari, ki zadovoljijo naše ambicije in sebičnost, ampak zajemajmo iz Jezusove ponižnosti in ljubezni. Ponižnost in ljubezen, ljubezen in ponižnost sta vedno skupaj. Zasidrata nas v Jezusovo ponižno in krotko srce. Kakor Marija bomo tudi mi po ponižanju na Kalvariji deležni njegove skrivnosti vstajenja in poveličanja. Prosimo Marijo za to milost. Ona nas z materinsko nežnostjo vodi po poti svojega Sina.