Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,16-20)
Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Za japonske mučence je zapisano, da so žareli od veselja, ko so jih gnali na križanje. Pavel Miki, jezuit, je bil obsojen skupaj z vsemi. Po izrečeni obsodbi je svojemu redovnemu predstojniku pisal: »Obsojeni smo bili na križanje. Ne skrbite za nas, kajti zelo smo potolaženi v Gospodu. Eno samo željo imamo: da bi pred prihodom v Nagasaki lahko po enem od patrov jezuitov prejeli spoved, sodelovali pri evharistiji in jo sprejeli. To je naša edina želja.« Kakšen mir, veselje in ljubezen izžarevajo njegove besede. Za te mučence je bilo križanje velika priložnost, ker so z vsem srcem verovali, da se je Kristus daroval zanje in za njihove morilce.
Božji Sin me je vzljubil in zame daroval sam sebe. V veri je križ vrhunec Kristusove ljubezni do nas in tudi naše ljubezni do njega. Zato so bili japonski mučenci polni upanja in veselja. Niso upali v povračilo po smrti. Upali so, da jih bo Kristus do smrti držal v roki, da bodo lahko svoje življenje podarili v neskončni ljubezni. Dati življenje skupaj z Njim jim je bilo vir ogromnega veselja. Pavel Miki je na križu oznanjal in pričeval o svojem upanju v Božjo ljubezen do morilcev in vseh ljudi. Govoril je: »Jaz sem Japonec, tako kot vi. Nisem tujec. Zaradi vere v Kristusa sem obsojen na smrt. Zaradi položaja v katerem sem, lahko verjamete, da sem iskren. Nočem vas prevarati. Povem vam, da je v veri v Kristusa edina pot odrešenja.« Pokazal je, da mu vera in upanje napolnjujeta srce z veliko ljubeznijo: »Kristus hoče, da odpustimo vsem, ki nam delajo slabo in molimo zanje. Zato odpuščam vsem, ki so pripomogli k naši smrti. Želim jim, da bi se spreobrnili in bili tudi sami deležni rešitve.« Podobno so tudi vsi ostali mučenci, ki so bili obešeni na križe, peli in molili.
Običajno je sredi vsakodnevnih okoliščin težje živeti veselje vere, kakor pa v izrednih okoliščinah. V izrednih okoliščinah smo bolj odprti in doživljamo, da nas Kristus še na poseben način nosi v naročju. Sv. Pavel je imel v mislih svoje in naše vsakdanje življenje, ko je zatrdil: »S Kristusom sem križan, ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni.« Kristusov križ je razsvetljeval njegove številne in prav nič slavne vsakodnevne težave in bremena, ki so bile prav poniževalne. Po veri je Pavel prav v teh vsakdanjih ponižanjih odkrival globoko združenost s Kristusom. Zato je bil vesel v upanju, potrpežljiv v stiski in je tega načina učil tudi ostale kristjane. Lahko prosiva za enako notranjo držo tudi midva.