Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,27-31)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor daje svet, ga vam jaz dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: »Odhajam in pridem k vam.« Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene.
Zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več toliko govoril z vami, vladar sveta namreč prihaja. Meni sicer ne more nič; vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da tako delam, kakor mi je naročil Oče.
Mir je Jezusov dar. Podarja nam svoj mir. Tisti mir, v moči katerega je sprejel trpljenje in smrt ter z ljubeznijo sprejel Očetovo voljo.
V prvem berilu vidimo, da so apostoli zajemali iz Jezusovega miru. Pavel je bil preganjan, kamenjali so ga in vrgli izven mesta, prepričani, da je mrtev. Učenci so se zbrali okrog njega, on pa je vstal in se znova odpravil v mesto. Zdi se, kakor da sodeluje pri Jezusovem vstajenju, potem ko je zanj tudi trpel. Miren je. V sebi nosi Gospodov mir, ki ga svet ne more dojeti. Pavel je oznanjal, da so za vstop v Božje kraljestvo nujna številna preganjanja in stiske. S temi se bo hvalil. »Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12.10). Apostol Peter pa bo zapisal: »Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo« (1 Pt 4,13). On ve, da se tako uresničuje odrešenje.
Prosimo Gospoda, da nas utrdi in zakorenini v svoj mir, da bomo vedno bolj razumeli milost sodelovanja pri njegovem trpljenju. Takšna je namreč zakonitost krščanskega življenja: združeni s Kristusom v stiskah, da bomo z njim tudi v slavi.