33. nedelja med letom A, 15.11.2020, 1 Tes 5,1-6; Mt 25,14-30

Bog naju po Božji besedi spodbuja, naj svoje življenje vzameva kot dragocen dar, ki ni samo za teh nekaj let, ampak za vedno. S svojimi notranjimi držami in zunanjimi odločitvami si danes določava, kaj se bo z nama dogajalo, ko ob smrtni uri prideva do cilja.

Jezus pravi, da je na križu postal tvoj in moj najdragocenejši talent. Prav na križu, ki naju najbolj ločuje od Boga, sebe in drugih. Na križu nama Jezus zagotovi svojo neizpodbitno bližino v vsakršni oddaljenosti in trpljenju, ki ga doživljava midva in vsak človek. Njegova zavestna in svobodna izročitev je glavni talent, ki ga lahko sprejmeva in množiva. Jezus nama podarja vse svoje premoženje: Očetovo ljubezen, svojega Duha in samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja. Podarja pa nama tudi vse to, kar sva in imava. Na ta Jezusov dar samega sebe midva lahko odgovoriva le v odnosu do svojih najbližjih. Vabi naju, da svoj enkratni dar življenja prav obračava. To pomeni, da ga vlagava v spoštovanje in ljubezen do bližnjih. S tem dobro unovčiva, kar sva prejela. Ljubeč odnos do bližnjih je najin prislužen talent. V njem se krepiva kot njegova sin ali hči. Jezus naju spodbuja k duhovnemu dobičku ljubezni do bližnjih, ki je odgovor na prejeti Božji dar. Ne spodbuja naju k materialnemu pridobitništvu, ki povzroča posedovalnost in medsebojne prepire in sovraštva.

Povabljena sva, da dava samega sebe, svoj čas in svoje telo. To je pravi odgovor na dar.

Iz strahu, da bi svoje življenje izgubil, ta dar lahko zakopljem v zemljo. To pomeni, da se oddaljim od sebe in drugih. Dobro veva, da zaklad ni najin, da ga nisva sama ustvarila in si ga prislužila. Hudo je, če ne razumeva, da nama je podarjen zato, da ga deliva.

Jezus pravi, da se bo vrnil po dolgem času. To je čas najinega življenja na zemlji. Ko se vrne, nama bo povrnjeno sorazmerno z najinim odgovorom na njegov dar. Z zvestobo v vsakdanjih stvareh, si ustvarjava večno bivališče. Z vsakdanjimi dejanji ljubezni do drugih. S tem Božje veselje do naju postane tudi najino. Ne le teoretično, ampak ga doživljava. Doživljava veselje stvarjenja, veselje večne podarjenosti.

Ni važno število talentov. Važno je, da jih vloživa v konkretna dejanja ljubezni. Nagrada je enaka za vse in ni odvisna od števila talentov.

Če svoj talent zakopljem, pomeni, da si narobe predstavljam Boga. Sebe nimam za dar, ampak za dolg. Želim odkupiti nekaj, kar mi je že podarjeno. S tem zavračam Boga, ki je ljubezen, ter samega sebe kot dar. Vsakdanje življenje postane bitka za to, kdo bo koga posedoval, in ne, kdo bo s kom razdelil dar življenja.

Iz strahu pred njim, lahko svoje življenje zapravim in živim zgolj za telesno smrt. Če misliva, da morava svoje življenje vrniti, iz vsakega trenutka delava tragiko in nesmisel.

A Jezus ne more namesto tebe in mene dati svobodnega odgovora na dar, ki nama ga je podaril. Stori vse, da bi tudi midva svobodno zaživela svoje življenje kot njegov sin ali njegova hči. Tudi tvoje in moje srce lahko zaživi v povabilu: vstopi v veselje svojega Gospoda.

Če odgovoriva na prejeto ljubezen, sva zmožna sprejeti in dajati še več življenja in sva bolj vesela. Če se ne učiva ljubiti, sva v temi, nimava smisla, niti moči. Sva zunaj. Izven sebe in izven Boga. Namesto veselja nama na usta sili jok, namesto smeha škripanje z zobmi.

Ne dajva se ugnati in vsak dan znova hvaležno sprejmiva dar in nanj odgovoriva v drobnih stvareh sedanjega trenutka. Bog naju je ustvaril za veselje sogovorništva in soustvarjanja vsega, kar sva in je za vedno. Veseli se z menoj.

163 views0 comments

Recent Posts

See All