Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,1-6)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vaše srce naj se ne vznemirja. Vérujete v Boga, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim, in če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.«
Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.«
Jezus nas tolaži: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Vérujete v Boga, tudi vame vérujte.« Po križanju, ki se zdi popoln polom, bi bili lahko učenci popolnoma uničeni in obupani. Jezus jih zato pred in po vstajenju spodbuja: »Vérujete v Boga, tudi vame vérujte.« Vstajenje utemeljuje našo vero. Pokaže nam, da je bilo trpljenje sredstvo, ki ga je hotel Bog za prenovo in odrešenje vseh ljudi.
»Vaše srce naj se ne vznemirja.« Vznemirjanje dodaja težavo na težavo. Je sicer neizogiben naravni odziv, a Gospod nam pravi, da ga lahko z vero presežemo. Ni se nam treba opirati nase, ampak na njegovo moč in bogastvo. Mi smo krhki in ubogi, a Gospodova moč in bogastvo pripada nam. On je vedno z nami z vso svojo močjo vstajenja in življenja. V njem smo.
»Grem, da vam pripravim prostor.« Jezus ne gre v nebesa tako, kakor da bi šel v hotel pripraviti sobo za nas. Hoče reči, da bo trpel zato, da bi nas preobrazil in nas usposobil, da bomo lahko blizu Bogu.
Med sodnim procesom bo obtožen, da hoče graditi nov tempelj (prim. Mt 26,61). Tega je v resnici pripravil z zmago nad svojim trpljenjem in smrtjo, z vstajenjem. Pripravil je novo svetišče, ki je hkrati Božje bivališče in dom odrešenih. Prav to nam je podaril v svojem telesu. Zato se mu lahko po veri Vanj pogumno in z vsem zaupanjem bližamo (Ef 3,12). Za šibkega in grešnega človeka je približevanje Bogu strašno. Zahvaljujoč smrti in vstajenju Sina se lahko bližamo Bogu brez strahu in vznemirjanja, ampak z zaupljivo in hvaležno ljubeznijo. S tem nam je Jezus pripravil prostor v hiši svojega in našega Očeta.
Potem, ko je to storil, pride k nam in nas vzame s seboj v svoje vstajenje. To dela po zakramentih, še posebej v evharistiji, dokončno pa takrat, ko nas bo onkraj smrti vse zbral okrog sebe in v sebi. Sedaj poznamo pot po kateri se približujemo Bogu: Jezusa. Po njem se nastanimo v Očetovo bivališče in zaupno hodimo po poti za Njim.