Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,6-14)
Tisti čas je rekel Jezus Tomažu: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni. Če ste poznali mene, poznate tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in vidite ga.« Filip mu je dejal: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril:
»Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: Pokaži nam Očeta? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih jaz govorim, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on opravlja dela. Vérujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih.
Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo tudi sam opravljal dela, ki jih jaz opravljam; in še večja kot ta bo opravljal, ker grem k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da se Oče poveliča v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom izpolnil.«
»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« Kdo je torej pot? Jezus ali Oče? V resnici sta oba. Ni nasprotja, ampak dopolnjevanje. Najprej je Oče tisti, ki deluje. Zaradi tega po veri ni mogoče iti k Jezusu, če nas Oče notranje ne pritegne. A prav, ko nas priteguje k Jezusu, Oče razodeva, da gremo lahko k Očetu le preko Jezusa. Oče nikomur ne dovoli, da bi prišel k Njemu drugače, kakor preko Sina, kajti Sin je resnično pot, tisti, ki razodeva Očeta in posreduje Očetovo življenje.
V današnjem evangeliju nam Jezus razkrije svoje srce. Pokaže svoje hrepenenje, da bi nam omogočil spoznati Očeta. Hkrati nam kaže tudi svoje zavedanje, da resnično razodeva Očeta. »Zdaj ga poznate, in vidite ga.« Filip zazna Jezusovo hrepenenje in ga prosi: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Filip še vedno ni dojel, kdo je Jezus. Ni še razumel, da ni drugega gledanja Očeta kakor v Jezusu. »Kdor je videl mene, je videl Očeta. Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?«
Naše najgloblje hrepenenje je videti in gledati Boga. Psalmi to željo neštetokrat izrazijo. Ustreza doživljanju hrepenenja po globokem spoznanju drugega človeka. Nekaj je misliti na drugega človeka, nekaj drugega in veliko več, pa je drugega videti. Misel je posredno sredstvo spoznavanja in stika z drugo osebo. Če drugega vidimo, na njegovem obličju beremo njegova občutja in čustva, njegovo ljubezen, dobrohotnost in vse kar je v njem živega. Zaradi tega si želimo Boga ne le spoznati v Duhu, ampak ga tudi videti. To je nagonska želja našega srca.
Sveto pismo na to našo željo daje nasprotujoče odgovore. Določeni odlomki pravijo, da je Boga mogoče videti in da so ga nekateri videli (2 Mz 24,9-11): Mojzes. Drugi odlomki pa trdijo, da Boga ni mogoče videti, ne da bi pri tem umrli. Bog je neviden in nedostopen. Enako nasprotje zasledimo tudi v Novi zavezi. Bog prebiva v nedostopni svetlobi, čisti v srcu pa ga bodo gledali. Nova zaveza nam da tudi ključ za razumevanje tega paradoksa: gledanje Boga nam je bilo dano v Sinu, ki je podoba nevidnega Boga. On nam omogoči videti človeško obličje Boga. Jezusova najgloblja skrivnost je prav tem, da razodeva Očeta. On ni podoba Očeta zgolj s svojim obličjem, ampak s celotno zgodbo svojega življenja, z vso svojo osebnostjo, besedami in dejanji. Oče je v Jezusu in Jezus je v Očetu. Oče se razodeva v Jezusu, a ne le v njegovi navzočnosti, ampak tudi v njegovi smrti in vstajenju. V Jezusovi smrti in vstajenju mi lahko vidimo in gledamo Boga. To nam kaže prvo berilo: vstali Jezus se je prikazal, se je dal videti Petru in dvanajsterim ter mnogim drugim, pa tudi Jakobu in Pavlu. Vstali Jezus se da videti in tako omogoča videti Očeta. Najbolj resnično in najbolj popolno gledanje Boga je gledanje vstalega Jezusa, ki je umrl in premagal smrt, ki je trpel in iz ljubezni do nas in Očeta to trpljenje sprejel, ki je ljubil grešnike tako, da je dal samega sebe zanje. »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« To se v polnosti uresniči v Vstalem Kristusu.
Mi vstalega Kristusa ne vidimo na tak način kakor ljudi, ki živijo z nami. Zato evangelist Janez na koncu pravi: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« To velja tudi za nas. Naš stik z vstalim je skrivnosten in veliko globlji od čutnega gledanja. Omogoča nam, da se odpovemo čutnemu gledanju. Lepo je gledati Jezusove podoba ali ikone, a vsi dobro vemo, da je resnični in najgloblji stik z Njim mogoč le v srcu. Oči srca so tiste, ki dosežejo Jezusa v njegovi skrivnosti smrti in vstajenja, v njegovi skrivnosti daru samega sebe iz ljubezni do nas in Očeta.
Gledanje Boga je gledanje s srcem. Boga je mogoče videti samo s srcem, s Kristusovim srcem.
Sv. Filip in Jakob prosita za nas, da spregledamo z Jezusovim srcem.