Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6)
Tisti čas je Jezus odšel v svoj kraj in spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel v shodnici učiti in mnogi so strme poslušali ter govorili: »Od kod ima ta vse to in kakšna je modrost, ki mu je dana, in kakšni čudeži se godijo po njegovih rokah? Ali ni to tesar, sin Marije in brat Jakoba in Jožefa in Juda in Simona? In ali niso njegove sestre tukaj pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus jim je pa rekel: »Ni brez časti prerok razen v svojem kraju in med svojimi sorodniki in na svojem domu.« In ni mogel tam storiti nobenega čudeža, razen da je na nekatere bolnike položil roke in jih ozdravil. Čudil se je njihovi nevernosti. In hodil je po vaseh v okolici in učil.
Tvoja in moja vera je nujna, če hočeva, da bo Bog lahko svobodno deloval in nama v obilju podarjal svoje milosti. Ker njegovi sovaščani niso imeli vere, Jezus med njimi ni mogel storiti nobenega čudeža, niti ozdravljenja, niti oznanjevanja. Niso mu verjeli, ker je bil eden izmed njih. Zanje, ni bil nič posebnega. Od vedno so ga poznali in niso mogli dojeti, da bi bil lahko drugačen od njihovih predstav o Njem.
Prvo berilo naju spomni, da tudi midva zlahka ostaneva pri videzu in ne prepoznava Božjega delovanja. To se nama še posebej dogaja v težavah in preizkušnjah. Tudi norosti pandemije norosti strahu za lastno življenje. Preizkušnje doletijo vsakega izmed nas, verne in neverne. Vernim se nam zdi, da mi ne bi smeli trpeti preizkušenj, če pa že so, bi morale biti pa lažje. Stiske nas vržejo s tira. Veliko napora je potrebno, da v preizkušnjah prepoznamo Božjo roko.
Sveto pismo naju vabi, naj preseževa okoliščine, ki se nam vedno zdijo čudne in boleče. Vvsaki preizkušnji lahko prepoznamo Božjo navzočnost, ki hoče delovati v naš prid, le odpreti se moramo njegovemu delovanju. Po vsem, kar trpimo nas Bog vzgaja. Ovir ne smemo jemati zgolj kot težav, ampak kot priložnost za rast v osebni ljubezni do Boga, sebe in bližnjih. Ne glede na to ali nas napadajo bolezni ali pa trpimo težave v osebnih odnosih, morda doživljamo neuspeh za neuspehom tudi v odnosu do Boga ali pa nas zaradi zunanjih okoliščin pesti strah. Bog ravna z nami kakor s sinovi in hčerami. V vsaki preizkušnji in vsak hip našega življenja. Čaka, da se v veri odzovemo na njegov odnos in skrb za nas. Ko to storimo, se vse spremeni. Preizkušnja postane priložnost za krepitev osebnega in neposrednega odnosa z Bogom. On se zanima za nas. Ko pa smo v stiski pa doživljamo ravno obratno. Bog naj bi nas zapustil, nič več mislil na nas in nas prepustil okoliščinam, ki niso prav nič primerne za njegove sinove in hčere. Resnica je obratna. Namesto pritoževanja, bi se morali v preizkušnjah zahvaljevati, ker Bog z nami ravna kot s sinovi in hčerami. Vsak dober oče/mati pa svoje otroke vzgaja v ljubezni.
Običajno je težko začeti znova in sredi preizkušnje prepoznavati pozitiven Božji poseg za nas. Potrebna je vera. To kar se dogaja navzven nam po navadi ne govori o Bogu. Mi ne razumemo. O njem pa nam govori Božja beseda in Sveti Duh, ki je v nas. On nam odpira oči in nam daje razumeti, da Bog na najbolj dejaven in ljubeč način vstopa v naše življenje takrat, ko nas preizkušajo težave.
Vsak vzgojni ukrep v trenutku, ko se dogaja, ni vir veselja, ampak žalosti. Naša sebičnost nas prepričuje v to laž. Ne gre toliko za trpljenje, ampak za ponižanje. Ko namreč nekdo izpostavi neko našo slabost, pomanjkljivost ali napako, postanemo žalostni in začnemo misliti samo na to, kar nam je rekel. Ne mislimo na svojo slabost, pomanjkljivost ali napako, ampak na to, kar nam je drugi rekel. To je sebičen odziv, ki ga moramo preseči in priznati, da nam je bila dana pomoč, ki se je lahko veselimo. Do tega zaključka so prišli že antični filozofi. Sokrat je dejal, da je vrhunec sreče v tem, da nimaš napak in ne delaš ničesar slabega. Takoj za to srečo, je sreča ker nas je nekdo popravil, ko smo delali narobe, kajti tedaj se lahko poboljšamo.
Sveto pismo gre veliko globlje: lahko se veselimo, da nas Gospod vzgaja. Ne gre le za priložnost za napredek, ampak se s tem krepi in postaja tudi vedno bolje tesen nas osebni odnos z Njim. Prav to je najpomembnejše. Dejstvo, da je naša usoda vezana na usodo Jezusa Kristusa je razlog za še večje zaupanje. Jezus se je za nas iz od nas povzročenega mu trpljenja učil poslušnosti Bogu Očetu, računanju nanj, ne glede na zunanje okoliščine. Hotel je dati skozi vzgojo, ki je za nas nujno potreba, čeprav zanj ni bila potrebna. Ko sami doživljamo bolečo vzgojo, smo lahko povezani z njim in tako še bolj rastemo v ljubezni do Njega in iz njega do vseh.
Preizkušnja je razlog upanja in sredstvo za ljubezen. To je dobro imeti pred očmi sredi velikih ali malih težav, stisk in preizkušenj. Prav to hrani pogum naše osebne vere in sodelovanje z Božjo ljubeznijo. Prosiva ga, naj nama odpre oči, da bomo v vsem in vedno lahko videla njegovo osebno pozornost do nas.