Danes nama Jezus v evangeliju pokaže dvoje pomembnih dejstev. Prvo je, da naju Bog ne reši odgovornosti, ki jih imava do drugih, ampak te odgovornosti utemeljuje. Drugo pomembno dejstvo je, da njegova oblast ne tekmuje s tvojo ali mojo. Še manj pa tekmuje s politično oblastjo. Njegova oblast nad menoj ali teboj je dar, ki ga sprejmeva ali ne. Jezus naju preprosto vabi, naj bova človeška na tak način kakor on. V ljubezni in spoštovanju. Ničesar si nasilno ne prilašča. Ni gospodovalen v svojo korist.
Želi naju razsvetliti, poučiti o razmerju med cesarjevo in Božjo oblastjo. To minsko polje ga je stalo življenje. Zato se nama ni treba čuditi, če imava tudi midva nenehne težave z ravnotežjem in iskanjem prave notranje drže. Verjetno pa ne moreš mimo te napetosti niti pri vsakdanjem boju za preživetje, ki ga kapitalistična potrošniška mrzlica neusmiljeno zaostruje.
Že če pogledava odnos med Cerkvijo in državo, lahko opaziva nezaupanje in nenehno napetost. Enako je v najinem osebnem življenju. Motivi za to so različni. Niso samo plemeniti. Včasih si res prizadevava za vero in svobodo. Včasih pa skupaj s čredo preprosto braniva lastne interese in privilegije.
Sebi in tebi postavljam vprašanje: Kako naj vem, kaj dati cesarju? Jezus ima odgovor. Ne vem, ali ti bo všeč. Zagotovo ni preprost. Pravi, da bova znala in vedela, kaj je treba dati cesarju, če bova znala dati Bogu, kar je božjega. Glavno vprašanje je, kaj je tisto, kar je božjega in sva torej midva dolžna Bogu? Kaj zahteva od naju? Ali mu gre zase ali za naju?
Bogu sva dolžna le to, da v srcu živiva notranjo svobodo. Svobodo resnice, da sva njegova ljubljena sin in hči. Zaradi te svobode imava lahko rada soljudi kot svoje brate in sestre. To je edino, kar sva dolžna Bogu. Očitno je, da Bog to zahteva od naju za najino dobro, ne za svojo korist ali kaprico. Če si bova torej prizadevala za to, bova vedno znova našla tudi pravo mero v odnosu do cesarja.
Bog je dar, svoboda in služenje. Žal si ga največkrat predstavljava in doživljava kot posedovalca, gospodovalca in nasilneža. Podobno kakor doživljava vladarje in politiko. Vse od Kajna sva zato utemeljila mestno življenje na bratovem ali sestrinem truplu. Živiva sredi nasilja, ki ga ne moreva zares zajeziti z nobenimi zakoni. V vsakem rodu prihaja na dan skrito in krvoločno zlo, iz katerega se naša družba rojeva in od katerega živi. Današnja roparska in nasilna zgodovina kaže na krivičnost, ki jo skriva v sebi.
Edina alternativa Kajnovemu vzorcu so sinovski in bratski odnosi, ki jih živi in omogoča tudi tebi in meni Jezus Kristus. On naju vabi, da si z vsemi ljudmi dobre volje pogumno prizadevava za vzpostavitev novih solidarnih, svobodnih in dobrih konstruktivnih odnosov na vseh ravneh svojega življenja. Jezus je prišel dat Bogu, kar je božjega. Vrača nama svobodo sina in hčere. Najprej znotraj, v srcu, da jo lahko živiva navzven. Zato se nama ni treba bojevati s cesarjevo oblastjo. Sprejemava, da živiva v tem od Boga ljubljenem in podarjenem svetu. Skupaj z Jezusom priznavava vsako oblast, če družbi služi. Ne sprejemava pa njene nasilne in uničevalne osnove. Kot člana Cerkve priznavava neodvisnost in laičnost države. Hkrati pa v družbi živiva evangeljski kvas in sol blagrov. Ne smeva se povezati z zdajšnjim cesarjem. To storiva vedno, ko pritrjujeva vsem, ki mislijo in ravnajo nasilno in koristoljubno. Odnosi pa so v resnici priložnost za soustvarjanje in sogovorništvo z Bogom ter brati in sestrami.