Iz svetega evangelija po Marku (Mr 14,1-15,47)
Bogoslužje cvetne nedelje je sestavljeno iz dveh med seboj različnih delov: s procesijo veselo spremljamo Jezusov vhod v Jeruzalem, s slovesnim branjem Gospodovega trpljenja pa ganjeni vstopamo v skrivnost ure Sina človekovega, ki se nam podari.
Dva različna odpeva dajeta ton vsak svojemu delu. „Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!“ povzema procesijo. „Kristus je za nas postal pokoren, do smrti, smrti na križu“ pa izrazi smisel in pomen branja Jezusovega trpljenja.
Odobravanje in pritrjevanje množic, ki so spremljale Jezusov zmagovit spust v Jeruzalem je isto, kot ga tudi midva vsak dan izrekava ali pojeva pri maši: „Svet, svet, svet si ti Gospod.“ Prerok Izaija (Iz 6,3) pravi, da se s tem vzklikanjem pridružujeva angelom. Svoj glas pridruživa vsem tistim, ki so od Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem pa do danes priznavali in blagoslavljali Njega, ki prihaja – v evharistiji pod podobo kruha in vina – Davidovega sina, ki je uresničitev vseh obljub, Bog z nami, kateremu končno lahko gledava v obraz. Med procesijo prepevamo Psalm 24: „Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave. Kdo je to, kralj slave? Gospod, silen junak, Gospod, junak v boju“ (Ps 24,7-8). Naš kralj slave je Križani Kristus. Sila in moč tega kralja slave je v brezmejni ljubezni do nas, v razodevanju Očetove ljubezni do sinov in hčera, ljubezni, ki se ne boji bitke proti vladarju tega sveta, kajti ve, da bo prav iz te bitke zažarel ves sijaj Božje ljubezni do človeka. Naj najini srci dvigneta svoja vrata, naj pustita vstopiti kralju slave, svojemu kralju slave, ki odrešuje in rešuje.
Tisto, kar najbolj izstopa in zadene v srce, je Jezusova samota. V njej se osredotočata vsa teža in blesk celotne skrivnosti. Njegova samota se začenja s slovesnim vhodom v Jeruzalem, potem ko je ravnokar obudil od mrtvih Lazarja. Čudež je v ljudeh prebudil navdušenje. Zajelo jih je varljivo upanje, da se jim bodo končno uresničile njihove sanje o mesiji. Nihče se ni zavedal tega, kar se je v resnici dogajalo. Evangelist to še posebej poudarja: Lazarjevo vstajenje je spodbudilo dogodke Jezusovega trpljenja, kateremu se je svobodno in hote izročil. Samo Jezus se tega zaveda in nihče drug.
Bogoslužje, ki se spominja dogodkov Jezusovega trpljenja, naju vabi, naj ga spremljava. Predlaga nama vstopna mesta, da bova te dogodke lahko dojela in razumela. Nihče iz množice se ne zaveda skorajšnje Jezusove smrti. Nihče je ni pripravljen sprejeti. Niti vse ljubezni, ki jo ta smrt pomeni in izraža, vse ljubezni, ki jo telo, ki se daje za nas, pomeni in izraža. Skoraj nihče se tega ne zaveda.
Po koncu procesije naju bogoslužje povabi v sočutje z možem bolečin, ponižanim in pokornim, zasramovanim in obsojenim, ki se je dal za nas, da bi mi imeli življenje. Vabi naju, naj mu ljubeče delava družbo. Smisel slovesnega branja Gospodovega trpljenja je prav ta, da naju uvede v skrivnost Njega, ki prihaja, ponižan in pokoren vse do smrti, smrti na križu. V nama želi prebuditi intimno sočutje in spoštljivo ljubezen do Jezusa. Ta čustva naj bi naju spremljala skozi vse obrede velikega tedna.
Glavna mašna prošnja nama predstavi Jezusa kot vzornika. Če hočeva uresničiti svojo poklicanost kot človeka, če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih zmožnostih in razsežnostih, potem ne moreva mimo Jezusa. On je namreč razkril vso lepoto človeškosti. Prav v tem, da je ostal s strani ljudi zvest sožitju z Bogom in s strani Boga zvest sožitju z nami. A ta vzornik je ponižan človek, ki sprejme trpljenje kot posledico svoje odločitve za nas in za Boga.
Njegova lepota zasveti prav v trenutku, ko se spačen od bolečin in poteptan ne odreče zavezi z Bogom. S tem zase in za vse nas odpre obljubo življenja, ki ga smrt ne more napasti in ogroziti. Njegova lepota poraja upanje, ki ga današnji svet, in skupaj z njim tudi jaz in ti, tako strašno in nujno potrebuje.