Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 7,7-12)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Prosíte in se vam bo dalo; iščíte in boste našli: trkajte in se vam bo odprlo. Vsak kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali kdo izmed vas bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali bi mu dal kačo, če prosi ribe? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dajal dobro tem, ki ga prosijo. Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; zakaj to je postava in preroki.
Danes nam je v berilu dan vzor molitve v tesnobnih okoliščinah. Estera je skrajni stiski zaradi grožnje celotnemu ljudstvu. Zateče se k Bogu. Kliče ga na pomoč, ker doživlja, kako je sama. Stiska jo zaradi temne usode njenega ljudstva. H kralju pride, ne da bi jo ta poklical. Sama je in šibka. Njeno edino orožje je molitev. V takšni stiski spominja Boga na poklicanost svojega ljudstva in na preteklo zgodovino, ki je bila polna Božjih dobrot in darov. Sklicuje se zgolj na Božjo dobroto in prav nič nase ali na svoje zasluge in moči.
Nas rada premaga skušnjava, da se v molitvi sklicujemo na svoje sposobnosti, namišljene zasluge in možnosti, ki jih vidimo. Če teh možnosti nimamo, smo zmedeni in menimo, da ne moremo več moliti. A molitev je najbolj resnična prav v trenutkih, ko se k Bogu obračamo sredi stiske in tesnobe. Tedaj se sklicujemo zgolj na njegovo dobroto. Ko se zavedamo svoje bede, nismo daleč od Boga, niti od molitve. Zgolj pred Gospoda moramo stopiti in tam ostati, misliti nanj in na njegovo dobroto.
Esterina molitev kaže, da je zagotovo uslišana tista molitev, v kateri sprejmemo svojo odgovornost. Estera bi se lahko izgovarjala, da ne more ničesar storiti, niti reči, da bi preprečila tragedijo. A ona se za rešitev svojega ljudstva sooči z veliko nevarnostjo. Njena molitev je nesebična in hkrati želi dobro svojim ljudem. To je Bogu všeč.
Evangelij nas vabi v Esterino globoko zaupanje. Bog Oče je dober in nam daje dobro, če ga prosimo. Pomembno pa se mi zdi tole: ko prosimo Boga, mu moramo vedno pustiti svobodo pri odgovoru. Ne smemo mu vsiljevati odgovora na našo molitev. Jezus vabi: »Prosite, in se vam bo dalo!« Ne reče, da nam bo dano točno to, kar smo prosili. Pravi tudi: »Iščite, in boste našli!« Ko iščemo najdemo, lahko pa se zgodi, da najdemo tudi boljše od tega, kar smo iskali. Ko trkamo na vrata, se običajno odprejo, a ne vemo, kaj bomo našli za vrati.
Molitev ni pritiskanje na avtomat za kavo ali za hrano, ki nam da, to kar hočemo. Molitev je pogovor z Bogom, iskanje rešitve na določeno težavo, ki nas skrbi, včasih pa je zgolj pomemben za našo življenjsko usmeritev. Tedaj prosimo Gospoda, a ne tako, da mu točno povemo, kaj mora storiti. Lahko mu pokažemo tisto, kar se nam zdi potrebno, a rešitev moramo prepustiti njegovi ustvarjalnosti. Rešitev, ki nam jo bo Bog predlagal, bo vedno ustvarjalna in bo presegala naš predstave.
Tudi, kadar nas Bog usliši v tem, kar smo prosili, je v molitvi še vedno veliko več: povezanost z Bogom, ki to, kar prosimo, preobraža v sredstvo za našo duhovno rast v ljubezni. On nam odpira naše srce za svojo Ljubezen in za ljubezen do drugih. Neprenehoma moliti je potrebno ravno za to, da se naše želje preobrazijo, preobličijo in uskladijo z Božjo rešitvijo, v katero nas vabi Sveti Duh in je nova, nas presega in je Božje delo, ki se uresniči v molitvi.