Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17)
Tisti čas je Jezus govoril svojim učencem: Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.
To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če izpolnjujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, kajti služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izbrali, ampak sem jaz vas izbral in postavil, da pojdete in obrodite sad in da vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.
Sv. MATIJA je bil izbran za Jezusovega prijatelja, za njegovega apostola. Tudi njemu je rekel, kakor ostalim: "Si moj prijatelj, če delaš tisto, kar sem vate položil«. V evangeliju se izmenjujeta dve temi: tema zapovedi in tema ljubezni. Jezus vabi: »Ostanite v moji ljubezni. Če boste spolnjevali moje zapovedi (to kar sem v vas položil, da uresničite), boste ostali v moji ljubezni.« »Moja zapoved je, da ljubite drug drugega, kakor sem jaz vas ljubil.«
Vztrajanje pri izpolnjevanju zapovedi v povezavi z ljubeznijo se lahko zdi čudno. Jezus vztraja izpolnjevanje zapovedi, če hočemo rasti v ljubezni. Če ljubezen dojemamo kot svobodno spontanost, potem Jezusove besede res zvenijo čudno. Spontanost, ki gre po svoje in ne potrebuje nobenih zapovedi, ampak jo spolnjevanje le teh bolj ovira kot pa pomaga.
Jezus se ne strinja. On ve, da je ljubezen pristna, če izpolni voljo drugega, ne svojo: »Jaz sem spolnil Očetove zapovedi in ostajam v njegovi ljubezni.« Jezus ljubi Očeta tako, da ves čas spolnjuje njegovo voljo. Zanj je zapoved to, kar je Oče vanj položil, da dovrši in izpolni iz ljubezni do nas in do Očeta na tem svetu. Volja Očeta in Jezusa je ta, da mi ljubimo. Gre za krog napredujoče ljubezni. Da bi bilo spolnjevanje Božje volje resnično in globoko, mora biti nujno privolitev njegovi ljubezni. Če hočemo, da naša ljubezen napreduje, mora biti spolnjevanje in privolitev Božji volji. To je temeljna zakonitost duhovnega življenja: ker ljubimo, iščemo Jezusovo in Očetovo voljo; ker iščemo Jezusovo in Očetovo voljo, rastemo v ljubezni, saj nas prosi naj ljubimo. Bolj moramo poudarjati sprejem in sodelovanje z ljubeznijo, včasih pa bolj spolnjevanje Očetove volje, da lahko rastemo v ljubezni.
Jezus nam je dal vzor ljubezni: ljubimo, kakor je On ljubil nas. Nato dodaja: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.« Pripadnost ljubezni in spolnjevanje Božje volje postane darovanje lastnega življenja za prijatelje. To je dobro vedeti zase in za pomoč bližnjim, da v spolnjevanju Božje volje prepoznamo pot za rast v ljubezni, ki skozi boleče preizkušnje še bolj raste. Zahvalimo se Gospodu, da nas razsvetljuje. Prosimo, da bi bili vedno usmerjeni k Njegovi ljubezni, še posebej ko je pot težka in ostra. Tedaj bomo v globokem miru, ki je znamenje rasti v ljubezni, ki rodi trajne sadove.