Berilo iz knjige preroka Ageja (Ag 1,1-8)
V drugem letu kralja Daríja, v šestem mesecu, prvi dan meseca, je Gospod po preroku Ageju govoril Zorobabelu, upravitelju Judeje, in velikemu duhovniku Jozuetu: »Tako govori Gospod vsega stvarstva: To ljudstvo pravi: ›Še ni prišel čas, da bi zidali Gospodovo hišo.‹«
Zato je prišla Gospodova beseda po preroku Ageju: »Za vas same pa je čas, da prebivate v hišah z deščenim obojem, medtem ko je Božja hiša v razvalinah?« Toda tako govori Gospod, vsega stvarstva: »Pomislite vendar, kako vam gre: mnogo sejete, pa malo spravite pod streho; jeste, pa se ne nasitite; pijete, pa se ne odžejate; oblačite se, pa se ne ogrejete; in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo.«
Tako govori Gospod vsega stvarstva: »Premislite vendar svoja pota! Pojdite v gore, pripeljite lesa in obnovite hišo! To mi bo prijetno in v poveličanje,« govori Gospod.
V začetku tega tedna smo brali o povratku iz izgnanstva v času cesarja Kira. Prerok Agej pa je govoril že v času Kirovega naslednika Darija. Po vrnitvi v domovino so Izraelci postavili oltar Bogu, niso pa obnovili templja. Minila so leta. Zgradili so si udobne hiše, niso pa našli ne časa ne sredstev za obnovo templja. Po Agejevih ustih se Bog pritoži.
Ali se vam ne zdi, da tudi mi najprej skrbimo za hiše, potem pa šele za božje svetišče, kar je naše srce in naše bitje? Božje svetišče je več ali manj zapuščeno. Naše potrebe so na prvem mestu, Božje pa lahko čakajo.
Vedno imamo čas za gledanje televizije in raznih sodobnih medijev, nimamo pa časa za duhovno in versko poglobitev. Izgovarjamo se na počitek in sprostitev, ki ju tudi potrebujemo. Če smo iskreni pred Bogom pa nas pri naših odločitvah običajno vodi samoljubje, ne pa potreba po počitku.
Potem, ko jim je očital, je Gospod opozoril na resnična zadovoljstva v življenju. Če svoje interese postavljamo pred Božje, ne okušamo uspeha niti veselja. Manjka nam veselje sodelovanja z Bogom.
Če želim služiti Bogu, sem tudi v pomanjkanju lahko vesel in miren. Če pa imam vedno na prvem mestu svoje interese pa padem v nekakšno nezadovoljstvo nad vsem.
Moja resnična poklicanost je zvestoba Bogu, le to mi daje globoko veselje, ki zdrži vse preizkušnje. Gospod, spreobrni nas, da bo naše srce slavilo tvojo ljubezen in hvaležno odgovarjalo na tvoje darove.