Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,52-59)
Tisti čas so se Judje prepirali med seboj in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in živim jaz po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli – kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnaumu.
Današnji evangelij je zelo realističen. Za Jude je bilo poslušanje, da morajo jesti človekovo meso in kri, škandal. Verjetno se nam dogaja podobno. Kako nam lahko ta daje svoje meso jesti? Jezus bi lahko svojo trdo izjavo malo omilil. Pred tem je govoril o veri: kruh življenja je kruh vere, ki je nujen, da nas Oče pritegne k Jezusu.
Lahko bi jim razložil, da jim ni potrebno dobesedno jesti njegovega mesa, ampak verovati vanj in njegovo osebo. Vendar se Jezus odloči in vztraja pri realistični govorici. »Če ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« Njegove besede je resnično težko sprejeti. Prav zato lahko lažje razumemo pomembnost zakramenta.
Jezus nas ne pušča zgolj z vero, ampak s svojim telesom in krvjo, z vso strukturo, ki sestavlja njegovo telo, ki je Cerkev.
To pomeni, da se mu moramo približevati kot nekomu, ki je zunaj nas, ne samo v nas in naši notranjosti.
V duhovnem življenju smo nenehno v skušnjavi, da bi verjeli, da se vse dogaja zgolj znotraj našega srca. V skušnjavi smo, da zunanjost nima nobene teže in pomembnosti.
Jezus pa vztraja, da mu tudi navzven pokažemo svojo pripadnost. Sami sebi ne moremo dati njegovega telesa in krvi, da bi imeli življenje: lahko ju le sprejmemo od zunaj, v Cerkvi.
Izredno pomembno. Vera ima tudi zunanji izraz. Kristusovo telo in njegovo vstajenjsko ljubezen lahko živim le v odnosu do bratov in sester v njegovem vstalem telesu, kjer je realno navzoč kot Vstali.
Evharistija je izraz vstalega življenja, ki smo ga prejeli od Kristusa. Utrjuje nas v resnici.
Vse naše življenje, delo in odnosi v evharistiji postaja Njegovo telo in kri, ki se daje za nas. Kar prejmemo od zunaj postane naša notranja hrana.
V tem je novo življenje iz Očetove ljubezni, ki se nam je izročila s Kristusovim trpljenjem in vstajenjem. Le tako On prebiva v nas in mi v njem.
Smo osebe, ki živimo drug iz drugega in drug za drugega. Kdor me uživa, bo živel po meni.
Gospod, pokaži tudi v mojem življenju, da živim po tebi in iz tebe in zate, da tudi drugi odkrijejo lepoto osebnega občestva v katerem in zaradi katerega vse nenehno za nas ustvarjaš in podarjaš.