Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,9-13)
Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.
Matej pripoveduje kako ga je Jezus poklical. Le Matej sam se imenuje Matej, ostali evangelisti ga imenujejo Levi, cestninar. Matej pa sebe vidi kot cestninarja, ki ga je Jezus poklical. On se ima za enega od nepoštenih in zaničevanih sodelavcev rimskega okupatorja. Grešniki, cestninarji, ki jih Jezus pokliče prebujajo pohujšanje. Matej se predstavi kot odpuščeni in poklican grešnik. S tem nam pove v čem je apostolova poklicanost. Najprej in predvsem je apostol poklican priznati in sprejeti Gospodovo usmiljenje, do sebe in vseh, ki jih srečuje na poti za Njim. Cerkveni očetje pogosto govorijo o apostolih kot o knezih cerkve. Matej sebe ne predstavi kot kneza, ampak kot odpuščenega grešnika. Na tem je utemeljena poklicanost apostolov: sprejeti Gospodovo usmiljenje, dojeti lastno bedo in majhnost ter jo sprejeti kot prostor iz katerega se širi na vse neskončno Božje usmiljenje. Tisti, ki je globoko doživel Božje usmiljenje je pripravljen na pristni apostolat. Kdor te globoke izkušnje nima se bo težko dotaknil globin srca drugih in težko posredoval Božjo usmiljeno ljubezen do slehernega sina in hčere. Resnični apostol je poln ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti, ker je v prvi osebi doživel Božjo potrpežljivost, krotkost in ponižnost v odnosu do sebe. Božja ponižnost se sklanja h grešnikom, nas kliče in potrpežljivo dviga in pošilja. Prosimo Gospoda za globoko doživetje lastne majhnosti in njegovega neskončnega usmiljenja. Odpuščeni grešniki smo. Bog nam je že vnaprej odpustil tudi vse grehe, ki jih zaradi njegove milosti in bližine nismo storili (Avguštin). Skupaj se veselimo Božje dobrote in usmiljenja.