19.2.2021 - Vera je ljubezen do bližnjega

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,14-15)

Ko je Jezus prišel čez morje v Geraški deželi, so stopili k njemu Janezovi učenci in so rekli: »Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim je odgovoril: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat se bodo postili.«


Pri vsaki asketski ali duhovni vaji smo v nevarnosti, da z njo lahko hranimo svojo sebičnost in oholost. Iščemo lastno popolnost, da bi bili Bogu všeč, in pozabimo na druge. Naša vera ostaja ločena od konkretnega življenja odnosov z bližnjimi, kakor da je nekaj sakralnega: le Bog in jaz, vse ostalo ni pomembno.

Že stara zaveza nas svari pred to utvaro, še bolj pa nas opozarja nanjo nova zaveza. Cerkev nas z Božjo besedo v postnem času želi podpreti na pravi poti naših duhovnih prizadevanj. Rasti moramo v praktični duhovnosti, ki je ljubeč odnos v vseh smereh, ne zgolj privilegirano druženje z Bogom, brez zanimanja za druge. Postni čas je čas rasti v medosebnih odnosih.

Glavni odnos je odnos z Jezusom. Le zahvaljujoč Njemu lahko najdemo pravo držo do drugih. Evangelij pokaže, da je krščanski post je povezan s Kristusovim trpljenjem. Za časa svojega zemeljskega življenja on svojim učencem ni vsiljeval nobenih vaj za zunanje samozatajevanje. Z njim so srcu nenehno praznovali, kajti ni jim bilo vedno lahko. A Jezusovi prijatelji ne morejo žalovati, dokler je ženin pri njih. V Jezusovem življenju je še posebej boleče obdobje, ki je boleče tudi za njegove učence. Pridejo dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat se bodo postili.

V knjižici Nauk dvanajsterih Apostolov (Didache) iz 2. stoletja po Kristusu, se kristjanom svetuje, naj se ne postijo iste dni kakor Judje, ampak ob petkih, v spomin Jezusovega trpljenja. Na poti odpovedi, samozatajevanja in posta naj nas navdihuje osebni odnos z Jezusom. Če se povežemo z Jezusovim trpljenjem potem zaradi svojih postnih vaj ne bomo tako zlahka ošabni. Še več, verjetno nas bo sram, da ne moremo storiti več.

Po drugi strani pa v povezanosti s trpljenjem Jezusa Kristusa uresničujemo vse, kar je Bog prosil po preroku Jeremiju. Kristusovo trpljenje namreč ni preprosto obredno žrtvovanje, ampak dejanje usmiljenja. Pravi namreč: »Usmiljenja hočem in ne žrtvovanj.« Jezus v Matejevem evangeliju te besede kar dvakrat ponovi. Njegovo trpljenje je hkrati poslušnost Očetu in dejanje skrajne ljubezni in solidarnosti z vsemi nami. V svojem trpljenju Kristus pretrga verige in osvobodi vse zatirane, razdeli svoje telo kot kruh z lačnimi, v svoje srce sprejme vse bedne brez zatočišča. Kristusovo trpljenje je najčudovitejše dejanje ljubezni, kar si jih lahko predstavljamo. Če se v svojih postnih zatajevanjih pridružimo Kristusovemu trpljenju, se bo naše srce odprlo bližnjim in naš post bo dober post. Bolj bomo pozorni na druge, kakor pa nase. Bolj bomo razpoložljivi za druge in bolj razumevajoči. Edini smisel in cilj samozatajevanja je, da postanemo bolj razpoložljivi za ljubezen do bratov in sester. V srcu bomo imeli veselje, ki bo vsak dan večje.

109 views0 comments

Recent Posts

See All

041632626

©2019 by Ostanite v moji Ljubezni. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now