Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 16,20-23)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, vaša žalost pa se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; a spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Tisti dan me ne boste nič spraševali.
»Ne boj se«, pravi Jezus Pavlu, »govori in ne molči, kajti jaz sem s teboj!« Vnebohod ni skrivnost ločitve, ampak globlje navzočnosti. Gospod je moral biti povzdignjen z zemlje, da ga zemeljske pogojenosti ne bi več omejevale. V svojem zemeljskem življenju je bil tudi Jezus hkrati samo na enem mestu. Če je govoril z nekom, ni mogel hkrati govoriti še z nekom drugim. Po svojem poveličanju pa je deležen vsemogočnosti Božje ljubezni in vsenavzočnosti tudi v svoji človeški naravi. Zato ima lahko oseben in intimen stik z vsakim izmed nas, biti hkrati osebno z nami vsemi, sedaj in vse dni. »Jaz sem z vami, vse dni, do konca sveta.« »Spet vas bom videl«, pravi Jezus, »in vaše srce se bo radovalo in tega veselja vam nihče ne bo vzel.« Gre za veselje intimnosti z Gospodom, življenja z njim: ljubiti z njim, delovati z njim, biti vedno z njim.
V drugem evangeljskem odlomku Jezus razloži, kako je to mogoče. Apostoli ga sprašujejo: »Kako je mogoče, da te bomo mi videli, svet pa te ne bo videl?« On jim odgovori: »Ker jaz živim in vi boste živeli.« To je skrivnost Kristusovega življenja katere smo deležni s krstom v Cerkvi. Živimo v veselju svobode in v zahvaljevanju, kajti napolnjeni smo z Gospodovo milostjo, ki je sredi med nami na nešteto načinov: po svoji besedi, v evharistiji, v bratski skupnosti, po cerkveni hierarhiji, v potrebnih, pa tudi v vsem stvarstvu, ki ga prežema s svojo ljubeznijo in nam podarja.