"Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev."
Danes naju cerkev vabi pred Jezusa, ki naju pošilja oznanjat. Preden to lahko stori, morava biti z njim, da naju nauči svojega pogleda nase in na stvari. Jezus naju opozori, da bova preganjana, če bova zares njegova učenca. A naju hkrati tudi opogumi, naj se ne prepustiva strahu, temveč vztrajava. Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.
Kakor apostolom nekoč, tako danes nama kliče: »Ne bojta se!« Strah je dediščina starega človeka prepuščenega negotovosti svojega lastnega srca in vsega kar ga obdaja. Strah je značilen za človeka, ki še ni sprejel evangelija in ga zato po mili volji preganjajo njegove lastne obsedenosti. Verjetno se v obeh opisih vsaj malo prepoznava, če ne vsak dan, pa vsaj občasno.
Pa še to. Nasprotje strahu ni pogum, ampak zaupanje in zaupljivost. Če sprejmem božjo ljubezen, ki me vabi za isto mizo in v zaupljiv odnos s seboj, se lahko odpovem svoji namišljeni nedolžnosti in umišljeni pravičnosti. Če to storim vsak dan, me strah ne more več premagati. Nič več se ne bojim, če me ljudje pohodijo, me zaničujejo in ponižujejo. Edina skrb, ki jo imam je, da sam tega ne počnem z drugimi.
Skrivnost, ki jo na tak način začnem živeti, jo nositi v sebi in o njej pričevati, je neskončno močnejša od strahu zase. Napolnjuje me z zaupanjem in zaupljivostjo. In prav to skrivnost naj bi kazal vsem, ki jih vsak dan srečam in oni mene. V to sem poklican, pa tudi ti si v to poklican, če hočeš in se odpreš zaupanju intimnega srečanja z Bogom v svojem srcu.
Ob srečanju z Njim srce zadiha in postane ustvarjalno, čuteče, solidarno, živo, večno. In to skrivnost želiš pokazati, deliti z vsemi in jo oznanjati. Tudi tistim, ki te imajo za norca in te preganjajo, bo ta skrivnost ob svojem času jasno razvidna. Zato pravi Jezus, naj se ne bojiva. Pustiva, da ta skrivnost resnice v nama že sedaj zazveni in zajame vse.
Jezus naju pošilja evangelizirati, kar pomeni razveseljevati. Pošilja naju, da svoje sodobnike razveseljujeva z dobro novico. Pošilja naju, da jim prineseva najdragocenejšo skrivnost ali zaklad vsakega človeškega srca. Zato nama vztrajno ponavlja: Ne bojta se! Veliko več kot vrabci ste vredni vi. Niti ptica ne pade na zemljo brez vašega Očeta.
Jezus hoče reči, da je nebeški Oče z nama v vsem, kar se nama lahko v življenju zgodi, vključno s preganjanji. On želi, da bi njegovo delovanje in vse kar podarja zažarelo med ljudmi, da bi videli, sprejeli, se veselili in iz tega živeli. Vse dela zato, da bi se uresničilo njegovo hrepenenje po sožitju z ljudmi.
Kadar zajemava iz njegovega, tudi za naju dva velja isto kot za Jezusa: »Naj svet spozna, da ljubim Očeta«. Božja resnica lahko zasije v vsem svojem sijaju takrat, ko Božja ljubezen postane najdragocenejši zaklad tvojega in mojega srca. Takrat sva tudi midva verodostojna pričevalca, najino pričevanje pa plodovito. Vse stiske, preizkušnje in preganjanja, ki jih je potrebno prestati za vstop v Božje kraljestvo, služijo le temu, da se razodene Očetova ljubezen (Apd 14,22). Očetovo hrepenenje je, da bi vsakega človeka osvojil s svojo ljubeznijo. V tem je njegovo maščevanje na človeško zlobo in nespamet. Priče evangelija so tisti, ki storijo vse, da bi omenjeno Božje maščevanje čim prej prišlo. Ali ne prepoznaš v vsem tem veselje Boga Očeta, ki ga bomo končno spoznali in priznali?
