Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,24-30)
Tisti čas je Jezus vstal in odšel v pokrajino Tira in Sidona. Stopil je v neko hišo in želel, da bi nihče ne zvedel, pa ni mogel ostati prikrit; kajti hitro je slišala o njem žena, katere hčerka je imela hudega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena pa je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, da bi izgnal hudega duha iz njene hčere. On pa ji je rekel: »Daj, da se nasitijo najprej otroci; ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psom.« Ona pa je odgovorila: »Gospod, tudi psički pod mizo jedo od drobtinic otrok.« Tedaj ji je rekel: »Zaradi te besede pojdi; hudi duh je šel iz tvoje hčere.« Vrnila se je domov in našla deklico ležečo na postelji, hudi duh je odšel iz nje.
Danes beremo pripoved o stvarjenju ženske. Jasno je, da sta moški in ženska različna. Ta različnost prebuja celo vrsto občutij in čustev. Lahko se pojavi razdraženost, ker potrebujemo različnega od sebe. Vedno smo v skušnjavi, da zaničujemo vse, kar je drugačno.
Moške napada skušnjava sovraštva do žensk, ženske pa sovraštvo do moških. Skušnjava nas sili v poveličevanje svojih lastnosti in hkrati v zaničevanje ženskih ali moških. Ta skušnjava je zelo globoko zasidrana v nas.
Sveto pismo se nanjo odzove z današnjo pripovedjo. Hoče nam dokazati, da se moški in ženska dopolnjujeta. Njuna različnost je klic k ljubezni v enosti (povezanosti, združitvi), k enosti v različnosti.
Če beremo Platona bomo zasledili duha tistega časa v katerem so bile ženske tudi zaničevane. Svetopisemska pripoved vztraja na temeljni enakosti in globoki edinosti moškega in ženske.
Bog hoče moškemu priskrbeti pomoč. Sprejeti mora, da sam sebi ne zadošča, da sem v sebi ni popoln, ampak potrebuje pomočnico, ki mu je podobna.
Na tej točki SP pripoved spregovori o stvarjenju živali. Le zakaj? Prav zato, da še posebej poudari, da ženska ni žival. V nekaterih kulturah žensko še danes smatrajo za domačo žival in lastnino moškega. SP pokaže, da so živali na drugi ravni in človek v njih ne more nujne pomoči.
Človek lahko daje ime in gospoduje nad živalmi, a v njih nima sebi podobne pomočnice. Bog človeku podari pomočnico, ki jo potrebuje. Iz njegovega rebra ustvari žensko in jo podari moškemu. S tem poudari globoko edinost med moškim in žensko. Prav to edinost in povezanost moški prepozna in zato zavpije: »Glej, meso mojega mesa in kost mojih kosti. Imenovala se bo išah (ženska) kajti iz moškega (iš) je bila vzeta.« Moški prepozna, da je žena pomočnica, ki jo je nujno potreboval.
Potreba me dela podrejenega. Ženska mora priznati, da je ustvarjena, da pomaga moškemu.
Več kot očitno je, da se s Kristusom pojmovanje odnosa med moškim in žensko spremeni. Sv. Pavel piše v Kristusu ni več ne moškega, ne ženske, ampak je veliko bolj temeljna njuna enakost: vsi smo eno v Kristusu. Tega se moramo dobro zavedati. Edinost v Kristusu zrelativizira vse naše vzajemne razlike. V Gospodu ni moškega brez ženske, niti ženske brez moškega. Ženske ni brez moškega, in moški se rodi iz ženske, oboje pa prihaja od Boga.
Med moškim in žensko je odnos različnosti in nujnega dopolnjevanja, ki omogoča rast v ljubezni. Njuna različnost je sredstvo, ki ga je Bog uporabil, da bi nas prisilil k rasti in napredovanju v Ljubezni, iziti ven iz sebe in sprejeti drugega. Ljubiti nekoga, ki je točno tak kot sem sam, pomeni, da sem še vedno ujet sam vase in iščem svojo podobo v drugem kakor Narcis, ki se je v iskanju svoje podobe v vodi utopil.
Ko sprejmem nekoga, ki je drugačen od mene, grem iz sebe, naredim korake v ljubezni, ki je vedno v tem, da grem ven iz sebe. V Gospodu moški in ženske potrebujemo drug drugega, da lahko živimo v ljubezni. SP ni našlo boljšega simbola za ponazoritev Božje ljubezni: ljubezen med moškim in žensko. Visoka pesem govori o ljubezni med moškim in žensko kot o simbolu Božje ljubezni do svojega ljudstva. V knjigi Razodetja je cerkev predstavljena kot mlada nevesta.
Cerkveni očetje so v pripovedi stvarjenja videli odnos med Kristusom in Cerkvijo. Kristusova stran je morala biti s sulico odprta, da je bila lahko oblikovana Cerkev, tako kot je bila iz Adamovega rebra oblikovana Eva. Vse te predstave temeljijo na stvarjenju in nam pomagajo globlje razumevati kaj ali kdo je ljubezen.
Prosimo Gospoda, naj nam odpre srce za hvaležno priznanje in sprejemanje njegovega stvarjenja in odrešenja. Bog je ljubezen in v odnosu med moškim in žensko svojo ljubezen konkretizira.