1.4.2021 - VELIKI ČETRTEK - ON NAS UMIVA

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,1-15)

Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.



Danes ponovno doživljamo Jezusovo zadnjo večerjo. Skupaj z apostoli vstopamo v skrbno pripravljeno dvorano zadnje večerje. Pripravljamo se, da bomo sprejeli zadnje darove njega, ki nas ljubi. Prisluhnili bomo temu, kar nam želi zaupati. Gledali bomo njegove poslednje gibe. Svoja srca in oči si bomo napolnili z Njegovo navzočnostjo.

V Janezovem evangeliju se Jezus ponižno skloni in nam umiva noge. Postavi vse v držo sužnja, ki služi. Sv. Pavel nas v prvem pismu Korinčanom spomni na postavitev evharistije. Gospod želi, da ponavljamo njegove geste in besede: »To je moje telo, to je kelih moje krvi.« Vabi nas naj se hranimo z njim.

Kako lahko najbolj odgovorimo na Gospodovo željo?

Po naravi težimo k ukvarjanju s samim seboj, s tem kar počnemo, s tem kar hočemo. Vrtimo se okrog lastnih kreposti in slabosti ali grehov. Ukvarjamo se s tem kar ponujamo in s tem kar nam manjka.

Danes pa Gospod želi, da se ukvarjamo samo z enim: s sprejemanjem njegove ljubezni, da bomo veseli in s tem slavili Boga, v dobro vseh naših bližnjih.

Jezus nas ljubi do konca, do skrajnih meja. Zato postane služabnik, prelije svojo kri, da svoje življenje, vzame nase vse naše trpljenje in vse naše napake. Iz skrajne ljubezni hoče postati naša hrana in biti eno z nami. To zmore le ljubezen. Sprejeti ljubezen naj bi bilo lahko in v resnici tudi je. Le da smo mi navajeni ljubiti prazne reči, potrošimo vse svoje moči za utvare in nekoristnosti. Niti ne zavemo se neskončnega veselja, ki nam ga podarja Gospod. Čudno je, da niti tisti, ki Gospoda velikodušno ljubijo (apostoli), niso sposobni sprejeti njegove ljubezni: menijo, da je bolj pomembno, da mu podarjajo svoja dobra dela in delajo zanj. Zaradi tega so manj srečni in manj plodoviti.

Takšna je bila drža sv. Petra. Ne zmore sprejeti, da bi mu Gospod umil noge skupaj z drugimi. Ne sprejme, da mu Gospod služi kakor suženj. Noče sprejeti Gospodove ljubezni. Meni, da je najpomembnejša njegova ljubezen do Jezusa. Meni, da je bolj pomembno, da on, Peter, da svoje življenje za Jezusa in Jezusu. V tem je njegova največja napaka. Malo pred tem, mu je Jezus povedal, da sedaj še ni sposoben hoditi za njim. Jezus nas namreč prvi ljubi. Dokler ne zajamemo iz tega, ne moremo hoditi za njim. Mi se moramo njegovi ljubezni le odpreti in jo sprejeti. Peter pa hoče iti pred Jezusom kot prvi in sam od sebe dati življenje za Jezusa. Jezus mu pove, da ga je sam od sebe sposoben zgolj zatajiti in nič več. Peter ne razume, da mora Jezusovo ljubezen najprej sprejeti. Šele potem bo sposoben hoditi za njim in ga ljubiti tudi v bratih in sestrah.

Prosiva za milost, da bi bila odprta za Gospodovo brezpogojno ljubezen. Prosiva, da dojameva, da morava najprej vso svojo pozornost usmeriti vanj in ne vase. Vabi naju sprejeti Njega, ki naju očiščuje, nama odpušča in ozdravlja najina srca za lepoto. Ne moreva se sama od sebe posvečevati. Dovoliti mu morava, da On napolni najini srci s svojo ljubeznijo.

Če okušava kako je Gospod dober bova preobražena, ne da bi to sploh opazila. Tudi najin pogled na druge se bo spremenil. Bratska ljubezen lahko prihaja le iz srca, ki je okusilo Gospodovo ljubezen po njegovem telesu, ki je Cerkev, skupnost bratov in sester, ki so Očetovi sinovi in hčere. Prav o tem govori sv. Janez v prvem pismu (1 Jn 4,11). Sprejmiva, da nas Bog neskončno ljubi. Šele nato bova resnično sposobna ljubiti ljudi. Okusiva kako velika je Gospodova ljubezen do naju in do vseh. Pridruživa se njegovi ljubezni. Ostaniva v njej. To je vir "samouresničenja" in prava "samopodoba".

81 views0 comments

Recent Posts

See All

041632626

©2019 by Ostanite v moji Ljubezni. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now